| Hrastova trohnoba korenin | Citiraj / avtor |
Latinsko ime: Pseudoinonotus dryadeus (Pers.) T. Wagner & M. Fisch. (2001)
Sinonim: Inonotus dryadeus (Pers.) Murrill (1908)
Angleško ime: weeping conk of oak
Nemško ime: Wurzelpilz der Eiche
Klasifikacija: Hymenochaetaceae, Hymenochaetales, Agaricomycetes, Basidiomycota, Fungi
IndexFungorum
Osnovni podatki
- Frekvenca: redek
- Skupina organizmov: makroglive
- Tip bolezni: bolezni korenin
- Vrsta prehranjevanja: saprofit
- Ogrožena vrsta: ranljiva vrsta (V)
Razširjenost
Gliva Inonotus dryadeus je razširjena po vsej severni polobli in v Avstralaziji. V Severni Ameriki jo najdemo v ZDA, Mehiki, Britanski Kolumbiji in južnem delu Ontaria, kjer je pogosta predvsem na iglavcih. Prisotna je po vsej centralni Evropi vključno s Slovenijo.
Morfologija
Gliva tvori trosnjake z zaobljenimi robovi, rumeno ali rumeno-rjave barve, ki na površini pogosto izločajo kapljice tekočine jantarjeve barve. S staranjem spreminjajo barvo v temnejšo rjavo in nato v črno. Na koncu postane črno-sive barve in razpoka. Notranjost trosnjaka je rdeče-rjava do kostanjevo rjava in ima vlaknasto-plutasto strukturo. Velikost trosnjakov variira, pogosto do dolžine 40 cm, širine 35 cm in debeline 10 cm. Trosnjaki se razvijejo pri bazi okuženih dreves, micelij pa lahko prepreda prst nekaj centimetrov pod trosnjakom in jo zadržuje v trdni tvorbi. Hife v miceliju so monomitične, bledo do temno rjave z različno debelino stene in 5–14 μm premera. Tramalne hife pa so enotno bledo-rjave barve, s tanko do srednje debelo steno in premerom 5–9 μm. Bazidij je kijaste do jajčaste oblike in ima 4 sterigme na katerih se razvijejo bazidiospore. Bazidiospore pa so prozorne in kroglaste oblike, z dimenzijami 6–8 × 5–7 μm.
Biologija
Inonotus dryadeus v Evraziji in vzhodnih delih Severne Amerike najdemo predvsem na hrastih, medtem ko se v ostalih delih ZDA, Mehiki in na delu obale Pacifika pojavlja največkrat na jelkah. Sposobna je parazitirati tako golo- kot kritosemenke, kjer se hrani z odmrlim lesom in povzroča belo lisasto trohnobo korenin. Zaradi razširjanja z vetrom ji je omogočeno širjenje na mnoge različne substrate oz. gostitelje, vendar zaenkrat ni znano, kje vstopi v gostitelja. Zaenkrat tudi ni dokazov, da bi se gliva širila direktno iz drevesa na drevo. Optimalna temperatura za rast micelija na gojišču je 25 °C, s čimer sovpada opažanje, da se spore najaktivneje sproščajo podnevi (opaženo v Mississippiju, kjer je bila dnevna maksimalna temperatura 22–24 °C).
Obseg poškodbe
Lisasta bela trohnoba, ki jo gliva povzroča, se pojavi v koreninah in se postopoma širi iz prvotne lokacije do koreničnika. Najprej se razvije v beljavi lesa in nato preide v globlje ležeče plasti. Pri hrastih trohnoba ostane v pritalnih delih drevesa in velikokrat ne načenja površinskih korenin ali pa je prisotna le na njihovi spodnji strani. Pri iglavcih pa se lahko trohnoba razširi v bazalni del debla (npr. Abies grandis). Prizadeta drevesa so lahko dolgo časa videti popolnoma zdrava dokler se ne podrejo zaradi trohnobe korenin. Če so korenine zelo prizadete, lahko drevo v obdobju poletne vročine in suše zelo hitro odmre. Drevesa, ki se ne podrejo, pa lahko sčasoma razvijejo simptome, kot so odpadanje listov, razbarvanje in umiranje.
Ukrep
V urbanih in obljudenih okoljih ocenimo obseg trohnobe okuženega drevesa. Če je drevo zaradi trohnobe mehansko nestabilno, ga je bolje preventivno odstraniti.
Del rastline:
- korenina
- koreninski vrat: redko
Gostitelji:
- Quercus
- Listavci: redko
- Iglavci: redko
Razvojna faza:
- debeljak
Simptomi:
- sprememba barve: rdečkasto rjavo obarvanje notranjega dela lubja, ki se širi v beljavo in postopoma v korenino. Barva trohnečih korenin kasneje preide v belo in slamnatorumeno
- trosišča: na koreninskem vratu in koreninah. Mladi trosnjaki so mesnati in sočni. Zgornja stran je rjava in izloča velike kaplje vode. Pozneje postane temnorjava do skoraj črna in je hrapava. Sčasoma trosnjaki olesenijo in so nepravilne oblike. Gobe so enoletne
- trohnoba: lisasta bela trohnoba
Možne zamenjave z:
- Fomitopsis pulvina: v primerjavi z Inonotus sp. ne proizvaja kapljic tekočine na svoji površini in je mehkejša po strukturi
Jankovsky L., Tomsovsky M., Majek T., Lee M. W. 2009. Phellinus, Inonotus and Ganoderma-diversity, distribution, ecology and pathology in Europe. The Korean Society of Mycology, 2009, 21–23.
Ryvarden L. 2005. The genus Inonotus: a synopsis. Oslo, Fungiflora.
Sinclair W. A., Lyon H.H. 2005. Diseases of trees and shrubs. 2 izd. New York, Cornell University Press.
Oak Polypore. Wild Food UK. https://www.wildfooduk.com/mushroom-guide/oak-polypore/ (6.12.2024)
Maček J. 2008. Gozdna fitopatologija. Ljubljana, Zavod za gozdove Slovenije: Zveza gozdarskih društev, Gozdarska založba
Podkrajšek P. 2026. Pseudoinonotus dryadeus. V: Priročnik za določevanje vzrokov poškodb drevja. Ogris N. (ur.). Gozdarski inštitut Slovenije. https://www.zdravgozd.si/prirocnik/zapis.aspx?idso=24
Slikovno gradivo
|
|
|
|
| Roseči luknjač (Inonotus dryadeus) na Quercus spp.: trosišče, na hrastu (foto. Kunca Andrej) | Roseči luknjač (Inonotus dryadeus) na Quercus spp.: trosišče, na hrastu (foto. Kunca Andrej) | Hrastova trohnoba korenin: trosnjak (foto. Soklič Anton) |
|
|
||
| Hrastova trohnoba korenin: trosnjaki (foto. Arzenšek Bojan) |
Dodatne slike iz rod(ov) Inonotus, Pseudoinonotus. Št. slik:17 
na vrh strani