| Jesenova pepelovka | Citiraj / avtor |
Latinsko ime: Phyllactinia fraxini (DC.) Fuss (1878)
Sinonim: Phyllactinia fraxini (DC.) Homma (1937)
Klasifikacija: Erysiphaceae, Erysiphales, Leotiomycetes, Ascomycota, Fungi
IndexFungorum
Osnovni podatki
- Frekvenca: zelo pogost
- Skupina organizmov: mikroglive
- Tip bolezni: bolezni listja
- Vrsta prehranjevanja: primaren parazit
Razširjenost
Phyllactinia fraxini je razširjena po celotni Evropi, tudi pri nas. Prisotna je v Severni Ameriki in Aziji (Iran, Turčija in v državah nekdanje Sovjetske zveze). O njenem pojavljanju poročajo tudi iz Afrike (Maroko in Tunizija) (Braun in Cook, 2012).
Morfologija
Gliva je po morfoloških značilnostih podobna ostalim vrstam iz kompleksa vrst P. guttata. Povzroča belkaste, med seboj združujoče se goste micelijske prevleke večinoma na spodnji strani listov. Na miceliju se oblikujejo do 120 μm dolgi konidiofori s konidiji (ca. 45–100 × 12–25 μm). Kazmoteciji se oblikujejo pozno poleti, so kroglasti do sploščeni, merijo 150–270 μm in imajo 6-15 priveskov z značilno čebulasto zadebelitvijo na bazi. Kazmoteciji vsebujejo 10–25 askov s po 2–4 brezbarvnimi do rahlo rumenkastimi askosporami (Braun in Cook, 2012).
Biologija
Pepelovka se v isti rastni sezoni širi s pomočjo konidijev, ki jih prenaša veter. Prezimi v obliki kazmotecijev na odpadlih listih in spomladi s pomočjo askospor povzroči nove okužbe. V pomoč pri širjenju pepelovke je tudi človek, ki na različne načine premešča okuženo listje.
Ekonomske posledice
Ni podatkov o obsežnejši gospodarski škodi zaradi pojava P. fraxini.
Obseg poškodbe
Ob močni okužbi listje veni, rjavi in predčasno odpade. Poganjki pozno olesenijo, zato so bolj dovzetni za zgodnje pozebe.
Ukrep
V gozdovih posebnih ukrepov ob najdbi ne izvajamo. V drevesnicah lahko pepelovke zatiramo neposredno s škropljenjem mikroniziranega žvepla ali pripravkov na podlagi dinokapa ali s prašenjem žvepla v prahu v začetku rastne sezone. Z drugim škropljenjem konec pomladi preprečimo sekundarne okužbe (Maček, 2008).
Opombe
Vrste iz rodu Phyllactinia imajo značilen površinski micelij, hife pa skozi listne reže prodirajo tudi v notranjost okuženih listov. Konidiji se oblikujejo posamič in enostavno kalijo. Kazmoteciji so kroglasti do sploščeni, običajno veliki med 100 in 400 μm s 4–30 ravnimi priveski z značilnimi čebulastimi zadebelitvami na bazi. Glede na vlažnostne razmere se priveski premikajo navzgor in navzdol ter na ta način omogočajo sprostitev oz. pritrditev kazmotecija na podlago (Braun in Cook, 2012).
Del rastline:
- list/iglica
- poganjek: poganjki pozno olesenijo in so bolj dovzetni za zgodnje pozebe
Gostitelji:
- Fraxinus
Razvojna faza:
- vse razvojne faze
Simptomi:
- bela prevleka
- listje/iglice prezgodaj odpade
- sušenje: listja
Možne zamenjave z:
- Erysiphe salmonii: Manjša trosišča, ki se razvijejo na obeh listnih površinah. Priveski kazmotecijev so spiralno zaviti.
- Phyllactinia fraxinicola: Gostitelji so azijske vrste jesenov iz tropskih klimatskih razmer.
Braun, U., Cook, R. T. A. 2012. Taxonomic manual of the Erysiphales (powdery mildews). Utrecht, The Netherlands, Centraalbureau voor Schimmelcultures: 707 str.
Maček, J. 2008. Gozdna fitopatologija. Ljubljana, Zavod za gozdove Slovenije: Zveza gozdarskih društev, Gozdarska založba: 448 str.
Brglez A. 2026. Phyllactinia fraxini. V: Priročnik za določevanje vzrokov poškodb drevja. Ogris N. (ur.). Gozdarski inštitut Slovenije. https://www.zdravgozd.si/prirocnik/zapis.aspx?idso=35
Slikovno gradivo
|
|
|
|
| Phyllactinia fraxini: Kazmotecij s priveski z značilno čebulasto zadebelitvijo na bazi. (foto. Carina Van Steenwinkel) | Phyllactinia fraxini na Fraxinus excelsior: simptom, na velikem jesenu (foto. Kunca Andrej) | Phyllactinia fraxini na Fraxinus excelsior: znak, na velikem jesenu (foto. Kunca Andrej) |
Dodatne slike iz rod(ov) Phyllactinia. Št. slik:8 
na vrh strani